»Zarečenega kruha se veliko poje,« pravi star pregovor, ki se je potrdil tudi v moji življenjski zgodbi. Po študiju sem nameravala ostati v Ljubljani. A kaj, ko ljubezen ne pozna meja, razširi krila in te ponese tja, kamor te vodi srce, ne glede na misli, obljube, načrte …tja, kjer te čaka ljubezen iz šolskih dni, nazaj v rodni kraj.
Tako se je leta 1995 začela pisati najina dvojina, dvojina z Borutom Lesjakom, ki je hitro prerasla v množino.
Rodila sta se nama Timetjan in Etijana in skupaj smo ustvarjali pravljično zgodbo, bodisi skozi nakit, pravljice za otroke in odrasle, ples, igro, pesem, jogo smeha…
Srečen je lahko tisti, ki že kot otrok ve, kaj bi rad počel v življenju in tako mi je bilo poslanstvo, ki ga opravljam danes, najbrž že z rojstvom položeno v zibelko.
Želela sem učiti in vzgajati!
Zato so se rodile pravljice za otroke in odrasle. Vsaka posebej nosi svojo vzgojno noto z namenom, da se odrasli približamo otroškemu svetu, njihovemu razmišljanju, prepoznamo njihove težave in jih prenesemo v svoj svet, svet odraslih ter vse to zaobjamemo v celoto, ki bo vodila do boljših medsebojnih odnosov, saj so le-ti danes še kako potrebni, tudi v interakciji samega s seboj.
Želela sem ustvarjati in s svojim delom osrečevati druge!
Oblikovanje nakita je bilo naše skupno družinsko poslanstvo. Vsak je doprinesel svoj delček, ne glede na starost. Danes sta Timetjan in Etijana odrasla in sedaj oblikujeta svoji zgodbi, Etijana v igri in petju, Timetjan v igri in skupaj s Katarino v plesu.
Naše vodilo skozi življenje je, da delaj stvari, ki te osrečujejo, delaj jih s srcem in z veliko ljubeznijo, tako da bodo izžarevale ves tvoj trud še dolgo potem, ko boš z njimi osrečeval druge in s tem občutil svoje notranje zadovoljstvo, ki te bo bogatilo.
In tako kot se za pravljice spodobi, da se nikoli ne končajo, temveč živijo z nami v naših mislih, tako se tudi naša zgodba odvija naprej v duhu umetnosti in srčno upamo, da bo rasla, ne le po številu družinskih članov, temveč tudi iz roda v rod.
Boža Božena Lesjak
